poletje gre h koncu zamrmra starec
naslonjen na palico in zadnje žarke sonca
njegov nasmeh je otipljiv kot neko
pozabljeno zadovoljstvo

z gubami na čelu me je vrgel iz trenutne monotonije
s komaj slišnimi besedami s pogledom in z zgodbo

o morskih sirenah v katere je začel verjeti
le en del mene drugi del pa je molčal
ne vedoč zakaj

to noč smo užili tisto moč vina
ki je govorila o belih kipcih angelov in nekih
bitjih iz alabastra z obeh strani stopnišča
po katerih se pride do velike sobe na prvem nadstropju

ne vem ali je kaj solzilo v meni toda vem

da se je z druge strani uma zibalo morje

v vetru pa so se nihale veje borovcev in po stenah sobe

spletale privide nejasnih figur

pod srpom lune je bil sen nedosegljiv

in oddaljen v očeh nimf ki so zadihane zastajale in s šepetom
puščale na meni lepljivost mehkobo in nežnost ustnic
vzdihujoč kot morje ko se mu valovi združujejo
s skalami  jaz pa sem jim zblojen od želje
odpenjal sto senc z nekim občutkom
v razponu možnega in poslušal kako jim
 s teles drsijo obleke in kako jih v somraku sobe
nekdo ugrablja   

nek moj dvojnik je pisal pesem o noči
naslonjeni na hribčke dokler se ni izgubil

z naplavljenimi sloji večernega obzorja

videl je le še kako vsi doprsni kipi neslišno hodijo ven
skozi okna skozi vrata skozi zidove on pa je
korakal sam kot jesen po rdečih poljih
in ustavil bi se le takrat ko bi se mu
roka in svinčnik ganila ob pogledu na starca
naslonjenega na palico in na jutranje žarke sonca
tisto kar je ostalo razlito po njegovem obrazu
so bile zadnje slike poletja in glas: pridi
tudi naslednjič

Jure Drljepan (JUR)