Poslušala sem besede tvoje

ki spletal si jih v prelepe stavke

veselila sem se vsake tvoje misli

s katero si razširil mi obzorje

to sam si slutil

zato si daroval mi morje

Peljal si me čez valove modre in zelene

pred mano razprostiral si poti življenja

vedel si

da se utapljam v zmoti

hotel si me ubranit pred viharji

in izbrisati iz duše mojo pot trpljenja

Zakaj sem se predala črnim mislim

zakaj sem knjige vse zavrgla

to nisi mogel razumeti

zato iskal si zatočišče

kjer bi moja se narava strla

Bila sva si različna

kot beli dan in zvezdnato nebo

zato verjel nikoli nisi

sa bi ljubil me z vsem srcem

čeprav v bistvu si želel prav to

Nisem bila dovolj dobra zate

si večkrat me spominjal

da ti ne sežem do kolen

a vseeno si me klical

iskal

komaj zdaj od drugih zvem

Pa se nisem hotela ukloniti tvoji želji

še dalje branila sem tujk se in slovarja

hotela sem

da vidiš

da tudi preprosta misel

lahko te popelje do oltarja

Ničesar nisem vedela in znala

vse kar imela sem

 bile so sanje

o soncu

 zvezdah in cveticah

o brezmejni sreči

in trdno sem verjela vanje

Da kdo zavrgel bitje bi

katero brezmejno je ljubilo

ne bi nikdar verjela

da več pomenila mu je beseda znanja

kot ljubezen

ki se je porodila

A zdaj sva tujca si postala

ti fini si gospod s fino ženo

a jaz ostala sem preprosta in vesela

čeprav sem v srcu te nosila

verjela nikoli nisem

 te bom te zgubila

Bila sva kakor dve deroči reki

ki vsaka išče svoj pristan

a srce najino še vedno išče nekaj

kar želelo je in ljubilo je zaman

Zato bom v mislih vedno s tabo spala

prelepe sanje boš mi daroval

poljubljal moje boš oči

in vedno z mano boš ostal

Milena