ura jima je odštela enainštirideset minut
konec kosila
vstane
ona ubogljivo za njim
kot da ne bi znala sama gledati na uro
v kotu obeduje starec
nasproti njega prazen stol ljubeče polni prostor
ustvarja iluzijo
o brezčasju
današnji tempo življenja je krut, ko si prisiljen ustaviti se, se izgubiš, na ''brezčasje'' se navadiš, ko je marsikdaj prepozno
trenutki brez ur so postali sveti
lepa
kateri dan je že danes?
katerega leta se piše ? ;-)
Rajko, morda tisti občutek, da zaostajaš ali pa da živiš v Murakamijevem svetu. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bela
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!