Odlomim veki, izpraskam obraz, 

uspavam še nerojeno dete 

in si v vodnjaku 

umijem pramen las.

Ponev razpada,

iz hladilnika puhti smrad, 

ko se prah naguba v zavesah, le še dež,

naslika na njivah ihteči mraz.

Ni začinjena dovolj. Izgini.

Premalo je sladka. Skeli me.

Blazina je bleda

in noč je prekratka.

In ti odhajaš med pozlačene freske.

Skozi dom šelestijo planeti,

na mrežnici presekam modrino, 

da le ne bi obnemelo, nebo, 

ko raztrgam regrat na tvojo blazino.

sheeba