Bele solzice,
nanizane ob steblih,
tiščim v šopek.
Tako zelo dišijo!
Z leskovo palico
umikam koprive
in puščam sled za sabo.
Mama, na! polna
pričakovanja
iztegujem roko.
Ne čakam darila,
le njen pogled,
iskre v njenih
plavih očeh
in razlit nasmeh
čez obraz.
Čutim, da je vesela,
z zgarano roko
me stisne k sebi rekoč:
Malo se umij,
da bomo vedeli,
da si naša!
Včeraj sem spet
nabrala solzice.
Slane solze so mi
izpirale obraz,
naj vedo,
da sem vaša.
Majda, lepa tematika, solzice, mati, solze ... Ja, si naša!
Lp, Caki
Kako lepo mi je bilo to prebrati...Ni kaj, v odgovor samo solza čez lice. Presneto, sem mehka ali kar že to pač je. Cenim to - Ja, si naša! Majda.
Lepoooo. (*_*)
Lp, Marija
Hvala, draga Marija!
Lepa. Prežihovska.
Konec ima še posebno težo.
Ni se ti potrebno umiti - naša si <3>
Hvala, draga pi, prijetne besede ležejo na dušo in tam kar dolgo predejo ... Majda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!