
Bele solzice, nanizane ob steblih, tiščim v šopek. Tako zelo dišijo!
Z leskovo palico umikam koprive in puščam sled za sabo. Mama, na! polna pričakovanja iztegujem roko.
Ne čakam darila, le njen pogled, iskre v njenih plavih očeh in razlit nasmeh čez obraz.
Vem, da je vesela. Z zgarano roko me stisne k sebi rekoč: Malo se umij, da bomo vedeli, da si naša!
Majda, lepa tematika, solzice, mati, solze ... Ja, si naša!
Lp, Caki
Kako lepo mi je bilo to prebrati...Ni kaj, v odgovor samo solza čez lice. Presneto, sem mehka ali kar že to pač je. Cenim to - Ja, si naša! Majda.
Lepa. Prežihovska.
Konec ima še posebno težo.
Ni se ti potrebno umiti - naša si <3>
Hvala, draga pi, prijetne besede ležejo na dušo in tam kar dolgo predejo ... Majda.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!