dan in noč
morje je bilo videti kot stopljen svinec ali kot nekakšna žilava kovina sonce se je utapljalo na zahodu veliko in rdeče in gorel si z njim goreli so galebi ki so se vračali na otoke v sopari in meglicah
za vedno si iztrgan iz narave nebogljen s plastenko sladke vode bi zavpil za njimi izžgano utrujeno smrt pa te noč pokrije z zvezdami in pelješ se z velikim vozom proti vzhodu zemlja se vrti beži za soncem si misliš kako bi zdaj vedel
jutro
sreča
tobak je suh nasmejiš se donu robinsonu
lovec v tebi osramočen pokrije z vekami galebe ki bodo ponovili svoj obred dim kamnita zibel vžgano znamenje
nekaj od molka se naseli v tebe ko se vrneš in ne veš čemu si bil priča
tako veliko je tako daleč vse o čemer govorimo
kako izpovedati vse, kar je tako veliko in daleč
in izgubljeno, zavrženo, pa vendar v bližini in košček včasih še zleze v besede
kot so tvoje
ja, ti galebi so mi ostali v spominu. rad sem se tako izgubljal, lovec na sončne zahode, dokler se ti že malo ne blede, potem sem jo ucvrl nazaj v civilizacion.
mogoče je preprosto to, da je duh potepuh.
hvala za tvoje besede,
lp,
m.
Miko, lijepa proza. Prizvao si s njom u meni zalaske sunca na Lastovu, zvjezdano nebo i galebove koji su stalno kružili na horizontu.
Lp, Katica
zdravo, Katica. potem mi je uspelo. vztrajal sem na nekem rtu nekaj dni in se prepričal, da se vse skupaj res vrti, saj se mi je že vrtelo v glavi.
na lastovu nisem bil, menda je prelepo.
lp, m
Miko, jutro je sreča ... ker potem spet pride zahod ... in ja, to lepo vrtenje, ponavljanje vsega lepega, predvsem pa Dobrega ... Vse ostalo naj počaka ... le galebi ne!
Lepa, lp Caki.
Ja ja, to veličino prostranosti in oddaljenosti, bi moral izkusiti RES vsak, pa bi bil molk zopet vrednota. (*_*)
... saj smo se čisto preveč odmaknili od prvobitnosti, kajne?
Dobra!
Lp, Marija
Z takšne trenutke je vredno živeti. Za tiste spomine, ko si sam z veličino stvarstva in ko še mislim ni treba priti na plano.
Spomini na Dalmacijo. Spomini na Prlekijo. Na vsak hrib, ki ponuja razgled tja daleč nekam.
Hvala za globino pesmi.
ja, Caki in spomni se, če si kdaj kadil, kako takrat paše smotka ...
hvala za obisk,
lp,
m.
draga Marija, res je. vendar opaziš tudi, da v čisto poenotenje s to prvobitnostjo več ne moremo. mogoče je bila prisotna senca strahu. ko si sam je drugače.
lp,
m.
nočno nebo, ko ni polucije z mestno svetlobo, te dobesedno vsrka in opaziš tudi vrtenje zemlje, ker se veliki voz opazno premika po nebu kot se bliža jutro.
potem pa bejž damu, česar morjeplovci ne morejo reči. vsa čast jim.
lp, Maša,
m.
Všeč mi je atmosfera te pesmi, v kateri se strmenje preliva v pesem,
čestitke,
lp, Ana
me veseli, Ana. hvala.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 16. 05. 2023 ob 01:13
- Prebrano 493 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 134.27
- Število ocen: 10