Čas spet reže bregove,
zdaj leve, zdaj desne,
opominja viteze in oprode.
Zbuja se s pesmijo,
kosi s pozabljeno arijo
in zaspi na robu žlice.

Na levem bregu opomin,
še vedno potopljen mlin.
Žito že raste,
hitro bo zrelo
in treba bo moke
za lačne otroke.

Bel prah ni poželenje,
je gola potreba,
je kot vaba na trnu
zdaj z leve, zdaj z desne
in sreča na vrvi
za ribe in čolne.

Ko globoka je voda
in preslišana oda,
takrat z desne in leve
na konici so noža
in padajo z broda.
Kdo vitez je, kdo oproda?

F2#Caki