Stopila sem na drugo pot

polno sreče in veselja

kjer vsak dan me spremlja tvoj nasmeh

in kjer nikjer več ni trpljenja

Vse hudo se je izgubilo

vse rane so se zacelile

da z roko v roki hodiva

in solze so se posušile

Pa si želel podati nama led in mraz

ognjišče toplo od srca odpeljati

da ne bi sonca našla več na svetu

želel najhujše rane si zadati

Tvoje zlobno srce

zaman nesrečo je iskalo

da bi ovil naju v trpljenje

uničil vse

kar je srce poznalo

Pa preveč se pesmi je širilo po polju

preveč je rož barvitih razcvetelo

da bi srce vdalo kruti se usodi

da zaradi tebe bi trpelo

Sva rajši gledala v modro morje

ko barka plula je neznano kam

ustavila se je v kraju

kjer sonce sije vsaki dan

Zato žalosti več ne poznava

na ustih nama smeh žari

s cveticami se obdajava

ko jutro novo se zbudi

Milena