Sedim v pomladnem jutru
in v meni poje pesem.
Kako naj krik te sreče ubesedim?
Kje najdem naj besedo pravo?
Nikjer je ni, ker sonce v meni
je drugačno od vseh drugih;
besede te še ni nihče izrekel!
Nemočna sem, ker tudi jaz je nimam –
besede prave za ljubezen v meni.
Občutek lep zgosti se v eni točki:
v njej življenje je preteklo
in upanje v pomlad neskončno ...
Saj vem, menjavajo se letni časi,
a sonce v meni sije na ekvator.
Nada,
še vedno lepo širiš up.
morda je ta beseda tišina
ampak brez potrebe,
dokler si osrediščena v eni točki
Pridružujem se Rajku, draga Nada.
Hvala Rajko! Hvala Gregor!
V resnici bi človek rad našel takšno enkratko, lastno besedo ... treba bi bilo izumiti nekaj novega, lastnega ... na koncu pa se v izjemnem občutku sreče izgubimo v en velik NIČ.
Koliko pozitivne energije <3>
Pesem, meni na kožo pisana! ;)
Lp, Drago
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!