Ustnice se mi obračajo v smeri nasmeha. 

Naenkrat se razblinja jeza. V tem svetu

je bolj malo pravičnega in dobrega. 

Ne razumem, kako kar naenkrat gledam

vse iz svetle in lažje smeri. 

Mogoče je danes tisti veseli lahkoten

dan, ko me nič ne stiska in nič ne boli. 

Morda se moram za to zahvaliti velikemu

prazniku, ki je muke prenašal namesto

mojih pleč - nekdo drug, ki je zmogel celo

od mrtvih vstati. 

Ne nasprotujem sreči, ker ne vem, kako dolg

ima rok trajanja. Si bom pa zapomnila

ta čas in ga položila v najlepši spomin. 

Zato deli, sočlovek, to srečo z mano in ne

pozabi lepih dni. 

IŽ-lev