Bila sem mlada in vesela

vsi moji so z vsem srcem me ljubili

hoteli so ustreči vsaki moji želji

in bili prepričani

da me nikoli ne bodo izgubili

Imela rada sem  roke njegove

roke očeta

ki mi radost je poklanjal

pravljice prelepe bral

knjige polne znanja daroval

 in mi širil  daljna je obzorja

sončne dneve

 nevihte in prelepa je obzorja

Bila sem radovedna

in vse sem želela razumeti

neskončni zame neminljivi svet

vesolje in ljubezen

a kmalu se je spremenilo z leti

ko sem zavrgla vse

tudi najlepši cvet

Moji so bili ponosni name

poklanjala sem jim veselje

dokler nebo se modro ni stemnilo

ko je nastopil drugi čas

in dosti hudega se je zgodilo

Spoznala sem

da ni življenje le cvetoča roža

da obstaja krutost in zavist

trpljenje

in vse to me je popeljalo v neki drugi svet

kjer ni obstajalo samo veselje

Mladost se moja kmalu je zgubila

zgubila sem vse kar me je razveseljevalo

pozabila sem na prelepe pravljice

knjige

in izgubilo se je tudi znanje

pred mano pa so vrstili se obrazi

in slepo sem verjela vanje

Tako sem stopila na dolgo pot

ki me peljala je v tuje kraje

kjer ni bilo ljubezni vaše

čeprav sem jo z vso močjo pogrešala

in zanjo darovala bi najdaljše maše

Zgubili ste zaupanje

ki sem vam ga dala

prelepa ljubezen med nami je odšla

nikoli nisem več spoznala človeka

da bi ob njemu tako brezskrbna

in z vsem srcem presrečna bila

Zato začela hoditi sem v senci

in duše

ki bi rada me imela ni več bilo

kmalu sem spoznala solze in trpljenje

ki od mene nikdar ni odšlo

Ostala sama sem s praznim srcem

ki vsak dan za vami je jokalo

nisem našla nobene tolažbe

še manj dišeče cvetje

ki bi vsaj malo mi veselja dalo

Ko mislila sem

da  raja ni na zemlji

sem spoznala njega

njegove roke in njegov glas

ki je razprostiral pred mojimi očmi življenje

da sem ponovno vzljubila vse

kar živo je bilo

in ki odneslo je v daljave vse trpljenje

Milena