
Poletim nekam visoko.
Upam, da ne padem pregloboko.
Poletim nekam v neznano.
Upam, da ne padem prerano.
Poletim nekam v samoto.
Upam, da ne padem v izkrivljeno zmoto.
Poletim nekam med oblake.
Upam, da ne padem med bedake.
Odeta v belo smrt, se sprašujem, odkod izvira ves ta srd?
Jeza, srd, stopnjevanje notranjega viharja ... v bistvu je to osnova za akcijo, spremembo; seveda na miren način. Žalost pa ni produktivna.
Stihi so zanimivi, a morda zadnja vrstica (spraševanje) nepotrebna.
Vsak pise na svoj nacin, vsak dozivja svet drugace in vsak ima svojo interpretacijo, s cimer ni nic narobe. Zadnja vrstica je zame na mestu … Seveda pa hvala za Vas komentar.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: anjavihtelic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!