sončni obed
v vsaki stvari najdeš vse
slišiš
mož v oklepu
drobtinica v orehovi lupini
gospa pod oknom me tolaži
slišiš eksplozije
vse mine
vračam se k reki
k njemu
ki je moral jemati iz srca
da je sonca posejal
čez nebesni svod
čez tvoje teme
kot čez prod beži
k soncu reka
v tebi so vsi časi
ne vidiš v dalje
dekletce v beli halji
minule noči
ki šepeta
ne oziraj se
vse mine
starost pod oknom govori
na gozdni jasi
poči seme trave
-ne dotikaj se-
Lijepo si svoje misli zaključio ovim stihovima, Miko. Čestitam.
Lp,
Katica
''... vse mine
starost pod oknom govori
na gozdni jas
poči seme trave''
Večkrat bi se morali obrniti gor.
Ni potrebe po štetju sonc, je pa nujno deliti ga.
Lepo.
lpb
ne dotikaj se, smo imenovali bilko, ki raste na Pohorju , in ki poči, če se dotakneš njenih trosov. zdaj ne najdem več tega imena in sem v dvomih ali smo si ime izmislili mi otroci.
preplet spominov, misli o tem, da pesmi lahko transcendirajo čas in pogovora dveh starejših oseb pod oknom ...
lep pozdrav,
m.
Otroci so mali veliki čudeži, ki jih jemljemo za samoumevne.
Lpb
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 04. 04. 2023 ob 12:20
- Prebrano 373 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 51.75