Prevod dela: Hajdu-blues
Avtor izvirnika: Tóth Krisztina (1967)
Se selim v stanovanje – svoje šesto.
Pri dvajsetih – s knjigami za eno škatlo
in z ogrevalom, ki je že stara krama;
obrabljeno, dala mi ga je mama:
"Ne bo za dolgo, kupila si boš novega".
Je sikalo, se treslo – prava nadlega.
Ni počilo, le oškrnilo je ploščic škril,
Je prišel serviser – a ni ga namestil.
Nesrečni petek, vse sem pustila.
Brez denarja spet se bom selila.
In to nesrečno ogrevalo
za drobiž odpadu je prodano.
Tam optimist je trdil da je še za rabo,
A jaz želela sem, da gre v pozabo.
Ne bo izšlo se, če nisem optimistka.
Delati bo treba - in spet bo nova čistka.
Hatodik lakhelyemre költözöm be.
Húszévesen egyetlen láda könyvre
volt csak gondom, meg az Energomatra:
ütött-kopott volt, anyám nekem adta:
„Úgyse tart soká, veszel majd egy szépet”:
tombolt és rázkódott, de soha végleg
le nem robbant, a csempét is leverte,
- de jött a szerelő és megszerelte.
Most, hogy otthagytam ezt is pénteken,
otthontalan megint és pénztelen
csak egy újabb használt Energomatra
tellett: mikor a szállító lerakta,
átfutott rajtam, ha tizenötöt kibír,
még két Energomat és itt a sír,
és akkor számításom optimista,
Addig is műkődűnk – ės minden tiszta.
Tóth Krisztina (1967), madžarska pesnica in
pisateljica. L. 1986 je maturiralc na Srednji šoli za poklicno in uporabno umetnost,
smer kiparstvo. Objavljati je začela že v srednješolskih letih, l. 1985 je
zmagala na natečaju mladih pisateljev in pesnikov Sárvár v kategoriji poezije. Po
diplomi je eno leto delala kot pripravnica v Narodnem muzeju, nato pa je bil
sprejeta na Filozofsko fakulteto ELTE. Njen prvi zvezek poezije »Jesensko vihanje plašča« je izšel l. 1989 in je
bil takoj nagrajen s spominsko medaljo Miklósa Radnótija. L. 1990 je prekinila študij in odšl va Pariz, kjer je živela od
priložnostnih del. Leto pozneje je dobil štipendijo Tempus in nato še eno leto
ostal v francoski prestolnici. Med štipendiranjem je prevajala francoske
pesnike in se osebno seznanila s francoskimi pesniki (Alain Bosquet, Lionel Ray
in Pierre Oster).L. 1992 se je vrnila domov, končala fakulteto in pridobila
pedagoško izobrazbo. Od l. 1994 do 1998 je kot sodelavka Francoskega inštituta v Budimpešti in
je organizirala razstave sodobne umetnosti. Po rojsvu sina Marcella (1998) je
pustila službo. Od takrat je svobodna književnica.
Kako zanimiva pesnica! Kakšen pogum za odkrivanje življenja! Mi, navadni smrtniki, ga začutimo slozi njene pesmi ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dedihajka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!