Priznati moram
da bili so dnevi dolgi
temni in boleči
ker moje srce polno ran
ni moglo se predati sreči
Pa me je rotilo in prosilo
naj zaplavam v novi dan
ker spomini bodo ostali večni
in tudi ti boš jokal
in klical me zaman
Svoje zlomljeno srce nekoč
sem tebi darovala
in bog dovolil je
da si ga nežno ljubil in objel
a kmalu je zapihal mrzli veter
in brez milosti je nama vse uzel
Pa gledala sem ljubljene oči zelene
ki so začele točo mi deliti
vsa radost je pobegnila
zastonj iskala zvezde sem
od bolečine so morale se skriti
Pa prišel je novi dan
in z novim dnem ljubezen tvoja
srce se nežno je smejalo
ko duša nekaj mi je rekla
in solza slana
je po licu stekla
Veliko je treba "narediti", da pride nov dan!
Lepo pozdravljeni!
Vesela sem vsakega komentarja, vašega pa izredno cenim. Toda, ne gre tako kot bi rada, ker zame so vsi dnevi boleči. Zato so tudi pesmi včasih čudne in vsebinsko podobne, ampak me osrečujejo, ko jih pišem, čeprav jih nikoli ne popravljam, kar bi bilo vsekakor potrebno. So -moja prva misel- kot rojstvo otroka, če me lahko razumete.
Želim vam vse lepo in vas srčno pozdravljam!
MILENA
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!