Rišem lepo sliko,

Pobarvam jo rdeče,

Le kdo ne bi hotel sreče.

Začnem z obrazom,

Nato trupom, nogami in rokami.

Lepa podoba prikaže se,

A za vedno ostala vidna bo le mojim očem.

Saj ta slika, namreč ni le slika,

Ki lahko bi jo izbrisal.

Je večna podoba, ki vedno bo moja,

Je znamenje - le desetkrat hujše.

Je neizbrisljiv spomin, ki vedno te mori,

Je odraz bolečine,

Kajti rišem jo vase, z britvico.

Tobias Ilirski