Počasi dan za dnem,
mesec za mesecem,
od pomladi pa do zime
in vedno znova
obračam tvoje liste vprašanj.

V nenehnem rosenju iz sanj
polagam uho tvojemu šelestenju,
kot da prisluškujem odgovorom
o neminljivem življenju.

Listi so isti, pesmi tudi,
a njihove besede slonijo
v zavetju pozabljenih ogradov –
kot, da zorijo na soncu
v meni in tebi dobro znanih –
a preveč oddaljenih datumov,
kot, da mirno spijo
v preddverju objemov
in skritih kotičkov najinih jas.

Hitro, vidno in zanesljivo
se mi umikaš
Princeska mojih dni,
zapuščaš moje ograde,
razdiraš zavetja in preddverja
najinih spominov,
ki so bili včasih vidni
na vsakem koraku
v prašnih stopinjah
naše potne starinskosti.

Nekoč bo tvoje liste obračala
neka druga, ali Bog ne daj –
tuja roka.
Takrat spomni se na mé,
ko še v duši
nosil sem krepkost,
ko imel sem te,
Princeska mojih dni –
Mladost.

F2#Caki