Morda se ti zdi, da sem šibka in krhka, 

a v meni počiva neizmerna moč, 

da vstane, ko je poklicana. 

Za navidezno naivnostjo in nedolžnostjo

se spretno skriva modrost,

rojena iz težko pridelanih  izkušenj. 

Vem, kdaj jo uporabiti. 

Naj te ne zavedeta moja blagost in

prijaznost, znam dvigniti glas in stisniti

pesti. A redkokdaj brez razloga. 

Nikoli ne moreš vedeti, kdaj zares jočem. 

To vedno počnem sama, v zavetju notranje

tišine. Takrat si nadenem poseben

nasmešek, ki ga zna prebrati le tisti, 

ki čuti besede moje duše. 

Tistih nekaj javnih solz včasih 

je zgolj ventilancija jeze, hipne

prizadetosti in krikov užaljenega ega. 

O ja, tudi to premorem.

In moč, da spustim iz sebe. 

Moja potrpežljivost ne pozna meja. 

Če jo vseeno najdeš in podreš, naj te ne

preseneti, če z dlanjo počim po steni, 

celo večkrat, dokler se meja ne počuti varne

in postavljene nazaj. 

Tudi kadar niti ne slutiš, vedi, da te gledam, 

te vidim, čutim, razumem, sprejemam, 

dopuščam. 

Morda nisi z mano v koraku, a tista

modrost v meni že ve, da hodi vsak zase. 

Lahko sva vsporedna,

v vzajemnem dopuščanju. 

Ker moje je le tisto v meni. 

Vse drugo je tvoje. 

In če bi izbirala rožo zase, ni nujno, 

da bi to bila vrtnica. Ta je že tvoja (in

od malega princa). 

Lahko bi izbrala mak, marjetico, tulipan

ali ciklamo... 

Vsak cvet, podcenjen včasih, diši in bogati

oropan svet. 

Zato je vselej treba iti počasi in s pogledom

objeti vsako rožo na poti. 

Ker nikoli ne veš, katera je zares tvoja, 

čakajoča nate v celem grmu enakih. 

platanas