Skozme letijo jate pisanih ptic

in v meni buči nevidna reka,

ti pa si spovedno skladna,

iz tebe bi lahko zgolj deževalo.

Volkulja je prenežna beseda

za tvoj obraz in za vonj,

ki buri pohotno misel.

Ker na nebu ni prostora,

da bi te videl golo in mlado,

se bom moral zaplesti

v spolzko hlastanje,

se splaziti v mokro tesnost,

v sredico brezsramnih zvijač,

kjer bom prazen začuden ostrmel

kot svet nad prvo zmrzaljo.

Kot strašili bova oba prisilno molčala.

Brez smehljajev ustrahovana, na prstih

kradoma spojena v polomljen ples.

Ni varnosti, ne bleščanja,

nesmrtnost sva napačno razumela.

Tisti od naju, ki bo odšel,

bo votlih oči

odnesel vse besede s seboj.

Janez Virant