Ko sledim zvokom,

si predstavljam žvenkajoče misli

ali odmevajoče besede.

Mogoče verjamem, da jočem in norim

ali da ne bom nikoli dojel,

da moram ljubezen izgnati iz pesmi,

prespati nezadovoljstvo,

se spomniti nečesa vrednega,

da občutim olajšanje in ugodje.

Ne potrebujem tolažbe.

Ni me sram priznati,

da ne vem, kakšen sem.

Ne spreminjam svojih navad,

samo čutim nostalgijo.

Mučim se s stvarmi,

ki jih je nemogoče popraviti.

Jem samega sebe

in se opravičujem.

Za najboljši dan v življenju

ne bi spremenil ničesar.

Žiga Lev