Stala je tam doli ob reki.
Gledala me v njej
s praznim rešetom.
Stala je tam, gledala me
toliko časa,
dokler se med prodom
ni zalesketalo zlato zrno,
dokler v svojih rokah
nisem nosil sonca.

Z menoj je bedela ob mizi,
ko na dogorele sveče
so kapljale grenke solze.
Bedela je z menoj
dokler v besede
namočene v pelinu
kanila ni prva kaplja medečine;
dokler se ni napisala pesem
z nasmehom v svojem srcu.

S svojimi toplimi dlanmi mi je,
drobni lastovki
grela z od mraza omrte peruti,
dokler v deželo ni prišla pomlad
in sem z radostnim letom
v eter zarisal svojo sled.

Ljubila me je.
Ko sem se z umazanim obrazom
izkopaval iz živega blata
in odpiral svoje skaljene oči.
Stala je tam,
me gledala
in me samo ljubila.
Bila je angel,
ki me je obudil od smrti,
da bi ljubil.

Hovk