Dobri konji
zjutraj sami stopijo v vprege,
ob opoldanskem zvonenju
pod drevesi ne iščejo sence
in pod večer
ne hlastajo za vetrovi navdiha.
Svoje korake pustijo
v globokih kolovozih,
ki ne poznajo stranpoti.
Vajeni težkih bremen
nad seboj ne potrebujejo
švistenja biča:
v za plašnicami ubitimi očmi
ni več rezgeta divjega duha;
kastriranim ni več
niti ljubezen v pogubo.
Dobri konji si na Zemlji
služijo posmrtna nebesa.
Pokopanim na posvečene
konjske britofe
o njih se le dobro govori
še dolgo po tem,
ko jih več ni.

Slabi konji
ne nosijo slušnih aparatov,
jim bič ni največji učitelj.
Težko jih je krotiti:
s sebe stresajo uzde,
plašnice, sedla in komate.
Berejo prepovedane knjige,
sanjajo pregrešne sanje,
rinejo na stranpoti in brezpotja-
kot krivoverci so,
živeči v svojih zmotah.
S polnimi jajci so nepredvidljivi,
nekoristni za globoke kolovoze,
v katerih ginejo njihovi bratje.
Slabi konji
se ne pustjo jarmiti,
zato niso svetniki
in končajo v salamah.

Človek.
V naslednjem življenju boš Konj.
In Konj bo Človek.
Ne bo si nadel krone,
s katero si se samookronal.
Njegova neizmerna Veličina
ti bo odpustila,
da se ti bo storilo milo,
da boš z vročimi solzami
umil svoje roke,
s katerimi si do krvi
zategoval vajeti Prostosti
nebrzdanemu galopu Svobode
na brezkrajnih prostranstvih Sobivanja.

Hovk