Želim si, da iz gub globočin ne bi prišla ta smrtonosna noč.

In bi iz bolečin vzel, kar je bilo vzeto, kar je bilo greh grehov.

Ali je v božji modrosti vedno skrivnost?

To nedolžno otroštvo ni plačevalo cene in v vojni odraslih pojilo žalost.

Zakaj je ljubezen vedno bežeča?

In zakaj žalosten pogled?

Nihče ni odrasel,

le noč in dan sta stala za njimi.

In Diarra je v stiliziranih kamnih; v snu žalostne preteklosti je, Diarra.

Ker je v nesposobnosti toliko usod.

Vran krikne;

in kdor hrepeni v nesreči, se boji smrti.

Pustite rane najmanjšim;

pustite jih čez dan v grobovih.

O, kako težko je najti radost v sebi

in ji ne odpreti vrat.

Vendar ni ji usojeno, da bi morala vedno umreti pod ruševinami,

ni ji usojeno, da jo volkovi raztrgajo.

Če bi prepoznali pomen ran, bi v peklu pozabili na pomen gorenja in muk.

O, vi, ki žalujete in v vas ni velikodušnosti,

ste pomislil, da bi nezaželenemu otroku ponudili odejo in hrano?

Ko pride potres, ne izreče jeze neba.

Ne veste, da ste v blaginji vsi gnusoba?

Ni vaš Gospod, kar častite in vi ne tisti, ki vpijete v bolečini.

Želim si, da bi narava odprla svojo vulvo in vas vrgla v svoje globine,

da postanete pepel neobstoja

in se dvigne zemlja po gorečih barvah semen.

Ljubite drugega in bodite zadovoljni z življenjem,

ki koplje v ruševinah in iz noči veselo vzame speče in žive otroke.