Ni več upanja, tukaj je že zima,

mrzlo postaja srce.

Na klopci se hladijo spomini, ne ozirajo se več nazaj. Postanejo slana v listih oranže.

Veter jih odnaša, pometa jih v korake nog, ki jih pohodijo, jim odvzamejo duše.

Ni več obrisa dveh duš objetih v mrzli noči, le poljub ju je grel ko so v krošnjah ugašale luči.

Krut je čas, ki vetru dopusti da odnaša listje radosti v jesen življenja in jih v prah spremeni.

Dejstvo je, da čas ljubezni ni šel v pozabo. Z grenko saldkobo zdaj čakata na pomlad, ko bosta v solzah položila rože na spomenik

zlomljenih src!

DragoM