Poznam svoj dolg in smrtni greh,

ko pred spanjem bil sem v njemu,

čeprav ne redko me sili v smeh,

bi rad zaspal v tvojem objemu.

Iz zemlje sem stopil a v prah se povrnil

sem nekdaj že davno, nekdaj še bom,

a zadnjič nikakor ne bom se obrnil,

v spomine boleče, v dragi tvoj dom.

Zdaj bela obleka me boža v tišini,

pozabi zdaj name, domov me ne bo,

nikogar ne čakam pri moji praznini,

nocoj ti v objemu ne bo več topló.

VonMann