KONEC

Nima več upanja, tukaj je že zima, mrzlo postane srce.
Spomini se hladijo, veter jih odnese , ne ozirajo več nazaj , na klopci postanejo Slana v listi oranžne, pometa jih, v korake noge jih prehodijo ,jim duše odvzamejo.
Ne več orisi dve duši ki sta objeta v mrzli noči, le poljub jima greje. obraza ko luči v krošnji ogasnejo.
Kruto to vreme, ko vetra dopusti da odnesi liste radosti v jeseni življenje. in jih v prahu spremeni.
Težko dejstva ko v letu ljubita, v dan vse pozabita, jima grenko saldkoba ne poznata, dva obraza sta postala ki na pomladi čakata.
Samo cvetlice le tako lahko podreta ko bosta v solze na spomniku zapustila, eno srce ki jima oba zapustil.

faeq