Prevod dela: Romance sonámbulo
Avtor izvirnika: Federico García Lorca
Glorii Giner
in
Fernandu de los Ríosu
Ljubim te zelo, zeleno.
Piš zeleni. Vej zelenih.
Barka na odprtem morju
in visoko konj na planji.
S senco, ki na pas ji pada,
ona sanja ob ograji,
las zelenih in telesa
in oči srebrno hladnih.
Ljubim te zelo, zeleno.
V mesečini prav ciganski
opazujejo stvari jo,
ona pa jih ne opazi.
*
Ljubim te zelo, zeleno.
Roj zvezd, ivnatih, orjaških,
bliža se s temotno ribo,
ki bo pot utrla zarji.
S smirkom svojega vejevja
figovec si veter gladi,
ježi od agav se trpkih
grba gori, divji mački.
Ampak kdo in kod prišel bo? …
Ona pa kar ob ograji,
las zelenih in telesa,
v grenkem morju v svoji sanji.
– Boter, rad bi tole hišo,
bi za konja jo menjali,
bi za sedlo ogledalo,
bi za nož odejo dali?
Boter, ves krvav prihajam
od prelazov gori v Cabri.
– Če bi mogel, moj mladenič,
v roko bi takoj ti udaril.
Ampak glej, jaz nisem jaz več,
hiša ni več v moji lasti.
– Boter, v posteljo bi legel,
da se v miru s smrtjo spravim.
Še najraje na jekleni,
fino z rjuhami postlani.
Mar ne vidiš moje rane,
ki iz prsi sega v sapnik?
– Tristo temnorjavih vrtnic
ti cveti na beli srajci.
Nad prepasnico žehteče
raste kolobar krvavi.
Ampak glej, jaz nisem jaz več,
hiša ni več v moji lasti.
– Dovolite vsaj, da vzpnem se
tja visoko gor k ograji.
– Dajte! Gor mi dovolite,
tja k zelenkasti ograji.
Kjer za lunino ograjo
voda sliši se bučati.
*
Zdaj že vzpenjata se botra
tja visoko gor k ograji.
In za njima sled krvava.
In za njima sled s solzami.
Trepetale so po strehah
lučke pločevinskih lampic.
Tisočero tamburinov
rilo s stekli je po zarji.
*
Ljubim te zelo, zeleno.
Piš zeleni. Vej zelenih.
Botra sta se gor povzpela.
V usta nosil piš vihravi
po bažiljki, žolču, meti
čuden je okus grenjavi.
Boter! Grenka mala, kje je?
Kje bi mogla le ostati?
Kolikrat te je čakala
in uspela pričakati,
svežih lic in črnolasa,
ob zeleni tej ograji!
*
Na obličju polne štirne
ziblje se telo Ciganki.
Las zelenih in telesa
in oči srebrno hladnih.
Lunina ledena sveča
jo drži na vodni plani.
Noč se stisnila je k sebi,
kot da majcen trg bila bi.
Opijanjeni žandarji
so udrihali po vratih.
Ljubim te zelo, zeleno.
Piš zeleni. Vej zelenih.
Barka na odprtem morju
in visoko konj na planji.
Poslano:
03. 01. 2023 ob 16:56
Spremenjeno:
03. 01. 2023 ob 16:58
Postavitev kitic po zapisu na povezavi:
https://es.wikisource.org/wiki/Romance_sonámbulo
A
Gloria Giner
y
A
Fernando de los Ríos
ROMANCE SONAMBULO
VERDE que te quiero verde.
Verde viento. Verdes ramas.
El barco sobre la mar
y el caballo en la montaña.
Con la sombra en la cintura,
ella sueña en su baranda,
verde carne, pelo verde,
con los ojos de fría plata.
Verde que te quiero verde.
Bajo la luna gitana,
las cosas la están mirando
y ella no puede mirarlas.
*
Verde que te quiero verde.
Grandes estrellas de escarcha
vienen con el pez de sombra
que abre el camino del alba.
La higuera frota su viento
con la lija de sus ramas,
y el monte, gato garduño,
eriza sus pitas agrias.
Pero ¿quién vendrá? ¿Y por dónde?...
Ella sigue en su baranda,
verde carne, pelo verde,
soñando en la mar amarga.
—Compadre, quiero cambiar
mi caballo por su casa,
mi montura por su espejo,
mi cuchillo por su manta.
Compadre, vengo sangrando,
desde los puertos de Cabra.
—Si yo pudiera, mocito,
este trato se cerraba.
Pero yo ya no soy yo,
ni mi casa es ya mi casa.
—Compadre, quiero morir
decentemente en mi cama.
De acero, si puede ser,
con las sábanas de holanda.
¿No ves la herida que tengo
desde el pecho a la garganta?
—Trescientas rosas morenas
lleva tu pechera blanca.
Tu sangre rezuma y huele
alrededor de tu faja.
Pero yo ya no soy yo,
ni mi casa es ya mi casa.
—Dejadme subir al menos
hasta las altas barandas;
—¡Dejadme subir! dejadme
hasta las verdes barandas,
Barandales de la luna
por donde retumba el agua.
*
Ya suben los dos compadres
hacia las altas barandas.
Dejando un rastro de sangre.
Dejando un rastro de lágrimas.
Temblaban los tejados
farolillos de hojalata.
Mil panderos de cristal
herían la madrugada.
*
Verde que te quiero verde,
verde viento, verdes ramas.
Los dos compadres subieron.
El largo viento, dejaba
en la boca un raro gusto
de hiel, de menta y de albahaca.
¡Compadre! ¿Dónde está, dime,
dónde está tu niña amarga?
¡Cuántas veces te esperó!
¡Cuántas veces te esperara
cara fresca, negro pelo,
en esta verde baranda!
*
Sobre el rostro del aljibe
se mecía la gitana.
Verde carne, pelo verde,
con ojos de fría plata.
Un carámbano de luna
la sostiene sobre el agua.
La noche se puso íntima
como una pequeña plaza.
Guardias civiles borrachos
en la puerta golpeaban.
Verde que te quiero verde.
Verde viento. Verdes ramas.
El barco sobre la mar.
Y el caballo en la montaña.
Zelo lepoooo.
Obožujem Lorco in njegove romance. ❤️
lp, Marija
Hvala, Marija:) LP!
Čestitke
Prevod, ki je drugačen in svež, nas spet začara z Lorcovo poezijo, Silvana, imeniten je in hvala ti zanj, čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana! Različno razumemo/interpretiramo pesem - to zelo plastično pokažejo prav prevodi. Krožimo okrog jedra.
Komentiranje je zaprto!