Poslušam DMP in skušam rešiti še eno majhno tragedijo
skozi čas se je nabralo toliko stvari
da me je strah predolgo ostajati v tišini
furam po avtocesti
noč se zliva v moje nemo srce
nek odgovor zagotovo mora še nekje biti
morda nisem dovolj pozorno pogledal
morda ždi pod obrvjo
pod palcem na levi nogi
pod rebri
svetloba rumenih luči se lepi v eno
kot hiter zamah čopiča
vsako sekundo znova
bode skozi moja na pol priprta okna
ob vsakem prevoženem kilometru
postajajo moje veke vedno bolj mehke
ženska v rdečem
svetloba v avgustu
umazane roke
znova najdeni čas
odzvanja skozi mojo opito glavo
noge so zmeraj manj moje
volan se ne zmeni več za moje roke
avto želi iti po svoje
čez oblake
se dviga
in kar naenkrat vsepovsod zvezde
tema je sladkega okusa
lepljiva snov topi oblačila
roke so čigumi
nek zvok me kliče
in spustim.

Tom Veber