Prevod dela: La casada infiel
Avtor izvirnika: Federico García Lorca
Pa k reki, kaj, sem jo odpeljal,
mislil sem, da je še punca,
a bila je omožena.
Sveti Jakob se slavil je,
skoraj morala sva iti.
V noč so mrknile svetilke
in prižgali so se črički.
Med poslednjimi vogali
speče prsi sem otipal
in na mah so se razprle
kot socvetja hijacinta.
Poškrobljeno spodnje krilo
mi v ušesa je šuštelo,
kot da balo fine svile
para nožev desetero.
Brez srebra na svojih krošnjah
je v nebo pognalo drevje
in obzorje psov že laja
daleč daleč proč od reke.
Ko pustila sva robidje,
loč in beli trn za sabo,
sem pod slapom njene grive
vdolbel v rečni mulj kotanjo.
Jaz odvrgel sem kravato.
Ona vrgla je obleko.
Jaz opasico s pištolo.
Ona steznikov četvero.
Lice školjk in tuberoze
nima toliko mehkobe,
niti okna z mesečino
ne žare od te bliščobe.
Kot bila bi plahi ribi,
mi izmikala je stegna,
ki napol bila so v ognju
in napol zaledenela.
Tisto noč sem kot še nikdar
v diru po najlepši poti
brhko biserno žrebico
brez stremen in uzde gonil.
Ker sem mož, ne bom ponavljal
tega, kar je govorila.
Luč razuma mi veleva
neprimerno več obzira.
Vso od peska in poljubov
sem od reke jo odpeljal.
Irisi so se sabljali
z rahlimi dregljaji vetra.
Storil sem, kar se spodobi.
Za vse pravdanske Cigane.
Dal sem ji šivalni kovček
iz satena v barvi slame,
ampak nisem se zaljubil,
ker bila je omožena,
rekla pa, da je še punca,
ko dol k reki sem jo peljal.
Poslano:
29. 12. 2022 ob 17:45
Spremenjeno:
29. 12. 2022 ob 17:47
Pesem je ena od
18 romanc iz pesniške zbirke Federica Garcíe Lorce Romancero gitano, objavljene
leta 1928. Zbirka se v slovenski prepesnitvi Aleša Bergerja iz leta 2007
imenuje Ciganski romansero.
Izvirno besedilo:
La casada infiel
Y que yo me la llevé al río
creyendo que era mozuela,
pero tenía marido.
Fue la noche de Santiago
y casi por compromiso.
Se apagaron los faroles
y se encendieron los grillos.
En las últimas esquinas
toqué sus pechos dormidos,
y se me abrieron de pronto
como ramos de jacintos.
El almidón de su enagua
me sonaba en el oído,
como una pieza de seda
rasgada por diez cuchillos.
Sin luz de plata en sus copas
los árboles han crecido,
y un horizonte de perros
ladra muy lejos del río.
Pasadas las zarzamoras,
los juncos y los espinos,
bajo su mata de pelo
hice un hoyo sobre el limo.
Yo me quite la corbata.
Ella se quitó el vestido.
Yo el cinturón con revólver.
Ella sus cuatro corpiños.
Ni nardos ni caracolas
tienen el cutis tan fino,
ni los cristales con luna
relumbran con ese brillo.
Sus muslos se me escapaban
como peces sorprendidos,
la mitad llenos de lumbre,
la mitad llenos de frío.
Aquella noche corrí
el mejor de los caminos,
montando en potra de nácar
sin bridas y sin estribos.
No quiero decir, por hombre,
las cosas que ella me dijo.
La luz del entendimiento
me hace ser muy comedido.
Sucia de besos y arena,
yo me la llevé del río.
Con el aire se batían
las espadas de los lirios.
Me porté como quien soy.
Como un gitano legítimo.
Le regalé un costurero
grande, de raso pajizo,
y no quise enamorarme
porque teniendo marido
me dijo que era mozuela
cuando la llevaba al río.
Hvala za krasen prevod in dobrodošla spet med nami, Silvana!!
Lp, Lidija
Draga Lidija, hvala za dobrodošlico in podčrtanko.
Vsem pesemsijevcem želim veliko rek, potočkov in izvirov navdiha v novem letu!
Komentiranje je zaprto!