Pozabljen
Prazna miza,
na njej samo njegove sklenjene roke,
ki ne čutijo sonca skozi nikoli umito šipo.
Počasi se pogreza v znano opojnost,
ki jo je nekoč doživel.
Izgublja se v njej.
Izdihne zrak,
ki je prepoln žalosti.
Utrujen od strahu
gleda v kot pred seboj.
V njem grmada misli,
pomešanih, premetanih, zlomljenih
kot kup smeti,
ki bo zgnil ali se spremenil v prah.
Živel bo brez njih.
Strmeč v prazno
bo glodal svoj strah.
Zaman mu trka pomlad na šipo.
Zanimiva pesem ... morda je demenca rešitev za težke spomine?
...
Predlagam popravek- pomlad ne trka zastonj ( brez plačila), ampak zaman ( brez efekta)
:)
Lidija, hvala za podčrtanko.
Vse lepo.
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
- 29. 12. 2022 ob 20:05
- Prebrano 417 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 198.4
- Število ocen: 7