Kŕmim
Veter dregne ob zrna pšenice,
sleče kožo
in
ostanki
v
hipu postanejo telo,
ki jih počasi
kljuva potepuška kokoš.
Dnevi ležijo pokopani
v
zapuščenih gnezdih,
zaraščeni pod spomenikom noči,
za prerekanja,
za prelivanje ledenih rek,
za drobiž pozornosti
velikih kot zaprašene izbe.
Nekdo je ljudem izruval ušesa,
da ne slišijo tišine gozda,
ki ga zmotijo
zgolj občasni preleti ptic.
To nenehno človeško izogibanje,
prekladanje
in
površno odlašanje potrpežljivosti,
ta usahel čas odgovornosti,
pa oddaljenost v dvojini,
ki ždi v pretopli kotanji
tesno zapahnjene dlani - vse našteto prav nič
ne nasiti sestradanih živali.
da ne slišijo tišine gozda,
ki ga zmotijo
zgolj občasni preleti ptic.
pozdrav tudi od mene. točno.
lp, m
Rajko Jerama....
Po poteh velikih zmot, korakamo dalje, in se niti ne zavedamo, da se ubijamo - sami sebe, ker vase tlačkmo elektrknski kič...
Pri živalih je zgodba popolnoma drugačna. Hvala za tvoje besede.
miko...
Hvala za tvoj dotik! Lp
miko...
Hvala za tvoj dotik! Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 18. 12. 2022 ob 09:13
- Prebrano 349 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 133.87
- Število ocen: 5