ko sva se spoznala
je živela na avtobusu
govorila je nenavadno
gremo na pitnik
tako je to od pankaveka
jedla sem mekdonat
avtobus ni imel sedežev
in seveda
nikamor ni peljal
na temnih šipah
so odsevale neonske luči
kot v filmih noir
bila je nekoliko noir
ni povsem razlikovala
dobrega in slabega
in tako je tudi ljubila
zjutraj me je polizala po obrazu
kot psiček ali levinja
lahko da se ti to gnusi
morda se ti ne bi več
ko bi ti povedala
kako je neko noč
dobila s sekiro po glavi
kako od takrat trdno spi
ko bi ti povedala
zakaj nosi nož v škornju
zakaj bi vse moške poslala v krematorij ...
da za večnost hrani
dva keramična goloba
naj jih dam tja notri v jama ...
ne vem kje je danes
morda je avtobus odpeljal
ne vem kje sanja
svoj bungala
svojo postela
V svoji mladosti sem poznal eno Heroino, ki se ni šparala, kar hitro je zgorela...
moja heroina ima neverjetno življensko štorijo in verjetno res več sreče kot pameti. stvari na katere ni mogla vplivati pa so bile tako hude, da se mi ta fraza zdi tudi neumestna.
avtobus je resnično stal na jesenicah. v njem je živel del romske družine. motor avtobusa je deloval, mrtve, negibno toge so le strukture v katere se ti otroci rojevajo.
slava tvoji heroini. obstaja svet, ki naš svet sanja, kot da so to nebesa.
nebeški bungala.
lp, m
Ja, večkrat se spomnim na Čajdo, kot smo jo klicali...Tudi s Cigani sem imel kar precej stikov.
Hvala, Miki za to pesem.
Zadnje dni je na TV veliko govora o zlorabah in zanemarjanju otrok. Kasneje, ko odrastejo, verjetno nimajo izkušenj (redki imajo srečo, da jim je omogočeno normalno zaživeti) in ni nič čudnega, da čudno govorijo in te poližejo. Žalostno.
Tvoja pesem me je prav pretresla.
Lp, Marija
hvala, Marija, za dober odziv. pri vključevanju nekaterih ljudi v družbo nastanejo težave, ko se od njih pričakuje moralna in materialna odgovornost. tudi ljudem, ki se znajdejo z njimi ni lahko, ker tudi oni nimajo izkušenj. prvim se zdi, da so iz pekla prišli v raj, drugim, da so jim iz življenja naredili pekel.
socialni delavci pa se, ko situacija postaja neobvladljiva, iz osvoboditeljev in pomočnikov spremenijo v nekakšno policijo in preganjalce.
splošna izkušnja je, da žal, svobode ni več kot je denarja.
bojim se, da bo npr. zapiranje zavodov za duševno zdravje samo še bolj obremenilo varne hiše in hiše za brezdomce.
bral sem, da se tudi v bogatih državah (kanada), nekateri invalidi že odločajo za evtanazijo iz strahu pred brezdomstvom.
morda vse skupaj ni tako hudo in preživimo.
primer, človeku, ki je dolgo bil v zavodu in je duševni invalid (spravili so ga ven zaradi civilizacijskih vrednot v okviru gibanja za dezinstitucionalizacijo), prinašaš hrano in se trudiš, da bi zaživel v skupnosti, ki vse skupaj itak zavrača in se drži na varni razdalji..., on pa to hrano vztrajno meče v smeti. itd. itd.
lp, m
Miko, poklon za zapostavljeno temo,
Stojan
Samo ljubezen je zmožna takega približevanja ... čestitke k pesmi,
lp, Ana
hvala, ana. praksa je merilo. slika pa se ves čas spreminja. človeka, ki opravilno ni sposoben, en sam z vso svojo ljubeznijo ne bo obvladal. aktivistov to ne zanima.
kako res, ...pil sem te in ne izpil ljubezen ... in nisem vedel, da si smrt.
bolj sem petru podoben, ki beži in taji, ko je treba plačati s svojo kožo.
nekdo molči in dela in naredi tisočkrat več.
pesem mogoče ni slaba, je blizu.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!