Nek dan zaseješ veter,
kot pšenico v preorano polje
željno klitja.
Preraste v orkan, trga roke
iz zemlje in zrna
s kože, polega klasje.
Kriči in bliska,
da v odporu stisneš zasejane
brazde duše, kakor list
papirja v zmečkanko in ne rišeš
več besed v to zgodbo.
Potem traja dolgo.
Dolgo se obraščaš v sozvočje,
da iz zakulisju, iz bilja molka,
streseš
redko zrnje za to pesem.
papirja v zmečkanko in ne rišeš
več besed v to zgodbo.
Vsak dan, pravzaprav Življenje vsak trenutek piše zgodbe.
Lp,S
Se strinjam Stojan. Vsak trenutek življenja piše zgodbo.
lp, Lidija
Všeč mi je redko zrnje in tudi ostalo podobje te oživljajoče pesmi, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 13. 12. 2022 ob 11:33
- Prebrano 621 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 434.02