Tako sem sam...

Nasmeh, kot skorjica leda na luži,
Ki skriva pod sabo neznano…
Težkim čevljem zdrobljen v milijone brizg
Odkrije svetu pogled na osamo.

Korakam, z vsakim trenutkom hitreje,
Sapa zastaja, znoj visi na trepalnicah.
Hladni, v svinčenih barvah zahod
Suva me v hrbet nasršen strahom.

Zavpil bi na glas, da bi grlo žgalo,
Zbrcal zemlje zmrznjene grude!
A sliši se samo zamolklo golčanje…
Tako sem sam, tako sem truden…

Iryna