Obstanem pri kamniti klopi. Po stopnicah polzijo koraki mimoidočih. Skoraj neopazno se me dotakneš s komolcem. Jata ptic preleti telo in seda na veje, ki rastejo iz srca. S krili me ponesejo nad reko. V odsevu se lesketajo tri zvezde. Večer je tih in vroč. Temno rdeče sence oblakov so razpolovile nebo. Na terasi samevata ležalnika, prekrita z borovimi iglicami. Izpod žleba nežno zapiha veter. Potem začuden utihne.
v soju luči
nad potjo se božata
borovi veji
Igorj, pobožal si mojo dušo.
Najlepša hvala za tvoj odziv, Damjana
Zanimive podobe, ki tkejo atmosfero rahle bližine, čestitke,
lp, Ana
Zelo všeč.
Lp, Henrik
Najlepša hvala, Ana.
Hvala tudi tebi za odziv, Henrik.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!