Nikar rutine! Naredi danes, človek , kaj drugače!

Tako odzvanjajo nasveti splošno znani,

človek pa postaja vse bolj podoben konju brez kočijaža,

ki slepo najde znano pot v svojo stajo.

Radosti novih doživetij telesne celice več ne poznajo.

Človek poglavar je svojega telesa – skupaj z zdravnikom;

in celice, gradniki pridni, delajo nam po ukazih – kot tlačani:

dela srce, dela trebuh, delajo možgani ... nihče jih ne posluša ...

Vse deluje brez barvitega zvnemirjenja in hrepenenja.

Človek gospodar kraljuje v rutinskem tronu,

ne trudi se za rej*, orgazem celičnih tlačanov.

Ah, ta rutina grozna, ki zažira se v nas s časom!

Danes moram jo prebosti z »novim«!

Iščem ... natočim kavo si v skodelo drugo

in po požirkih srebam iz nje spomine.

V telesu se premaknejo poti utečene,

zasije sonce v hrbtenici, da toplo je v vseh kotičkih.

V trenutku znajdem se na obsijanem vrtu,

ko skupaj sva z očetom se sprehajala po sadovnjaku.

Razlagal mi je o drevesu, grmu vsakem

in rekel ob ozeleneli breskovi mladiki:

»Vidiš, teh sadov pa jaz ne bom dočakal!«

Nada