IZGUBLJENA PRETEKLOST 6

Vedno, ko domov bilo je treba,
bila si edina misel in oseba,
pri kateri, se mi je zdelo škoda,
ker ne morem, v tvoji bližini, usoda,
še dalje ostati, zraven tebe stati.

 

Včasih, ko sem si zaželel,
da bi se družil in lepo imel,
pa te naenkrat, ni bilo tam več,
takrat sem umiral, osamljeno hrepeneč.
Sedaj, ko sem odrasel, si predstavljam,
predse scenari teorije postavljam,
kako bi lahko, ko sem še hodil,
večkrat si roko ti sposodil,
te pospremil proti domu,
in se pogovarjal o nekomu.
To si ti, ki ti do mene, ni.

 

Ko je bila birma, v mislih, le tebe,
praznoval ta dogodek, mučil, samega sebe.
Slabe volje, drugi niso opazili,
prikriti nasmehi, ničesar razkrili.

 

Videl sem te celo na valeti
pa nisem nič ukrenil, poleti.
Ko pa sem vstopil v očetov avtomobil,
odpeljan, sem potrto, solze ulil.
Zavedanje me je šokiralo, kaj sem sfalil,
zaklad, ki ga nisem spretno osvojil.
V tem življenju, si mi pomenila največ,
sedaj, zares, ne bom te videl, nikoli več.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim

Komentiranje je zaprto!

Mišel Žafran, Narfaž Lešim
Napisal/a: Mišel Žafran, Narfaž Lešim

Pesmi

  • 04. 11. 2022 ob 11:49
  • Prebrano 190 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 14.34
  • Število ocen: 1

Zastavica