Rada bi bila princesa, princ in zmaj.

Vse v eni osebi. Zdi se mi, da je zmaja

še največ, kar naprej bi bruhala ogenj.

Včasih potem pride princ in me ohladi

z mečem, da uplahnem kot šotorsko platno,

ki so ga zapustili vsi klovni in sloni.

Takrat sem smešna in bedna, zato

zlezem v princa. Postanem strumna in vedra,

samosvoja in odločna, odzivna in močna.

Zajaham val samozavesti in odpeketam

na senčno stran. Tam pod mokrimi vejami

svilenih pižam včasih odkrijem princeso,

ljubko in tiho devičico in metreso, s prevleko

laži na očeh in lačno, lačno mesa, lačno

kruha, lačno sebe in svojih razrezanih

koščkov. Še preden bi mi lahko bila všeč,

se zavem, da to nisem jaz, in že je ni več,

in že zarjovem, opletam z repom, si grizem

luske z nerodnih tac, čakaje na meč,

ki bo znova iz mene izrezal

troedinost bodic in hudičevih pravljic.

Aleksandra Kocmut - Kerstin