Zima, mraz in veter,

avto, jaz v njem,

po ledeni cesti

peljem, peljem se.

Bil je krut večer,

v glavi je bobnelo,

avto pa je zletel

s ceste.

Vse me je bolelo,

Telefon čist prazen,

snega do kolen,

jezen bil kot pes,

na cel svet.

Kam zdaj,

sem se spraševal,

kaj bom zmrznil,

kaj umrl,

kaj se v zemljo bi udrl.

Hodil sem poldrugo uro,

noge so bile ledene,

ustnice so trepetale,

brke so mi zmrzovale.

Pridem le do mesta,

vidim cerkvico,

tja pa že ne pojdem,

med cerkvene miši,

pa če me sam bogec sliši.

Noge so mi pomodrele,

stopil sem tja not skoz vrata,

klel sem, vpil, rjovel, preklinjal,

a potem.......sem videl križ.

Križ, ki bil tako je lep,

pa z vencem okrašen,

spodaj z rožami, napisom,

sam pa stal sem kot vkopan.

Stal sem spodaj,

pod razpelom,

stal sem kakih pet, šest ur,

a bile so le sekunde,

prva, druga, trinajsta,

pa na koncu štirinajsta.

Gledal sem v tisti križ,

gledal z očmi navzkriž,

z desnico na levici,

le zakaj.

Videl sem nad sabo križ,

a pod mano lužica,

a bilo mi je toplo.

Hitro stopil sem na zrak,

v tiho noč,

a v cerkvi sem pozabil

svoje križe,

svoje kletve.

Na Svoji Poti