Nekoč, še v zgodnji učni dobi sem se učil tudi tkalstva, strojnega seveda, od tistega mi je ostalo le znanje kako se naredi tkalski vozel. Mnogo pozneje, pa so me pritegnile mandale, da bi se izognil zgolj geometriji mi je v misel prišla ideja, da bi like povezoval z udi figur in tako se je "vezje" vrnilo v drugi potenci v moje ustvarjalno življenje...

Lepa pesem, lepe želje. Vidimo prihodnost, ki ni vedno rožnata in njena misel umori marsikateri sončni žarek sedanjega trenutka. 

Drugače pa, biti zadovoljen s tem kar je, tudi v težavah, je neka umetnost sreče. 

Prosimo, kot Salomon, za modrost.

Lp, m

... korenine vežejo zemljo, tvoje Vezje pa z bogatim besedjem in vezanim ritmom na nežno čuteč način trka na dušo ljubiteljev prave poezije;)))

V branje nam podarjaš res lepo pesem z izjemnim zaključkom: 

"Iz nezavednega skozmé poteče,

da bi trosilo v svet semena sreče."

Lepo popoldne ti želim,

Breda

Svit, hvala  za zapis.

Veš, predstavljam si, da smo ljudje nekakšni nevroni, v katerih se stikajo vlakna vsega, kar je.

*

res je, miko, umetnost je, znati biti srečen, ali pa smo že tako programirani, da nekdo ne more biti, ker ni tako ''naložen''

*

Dejan, hvala, vsak od nas se nekam ''izliva'' in vsi se izlijemo, kam potem ... kdo ve  :)

*

hvala, draga Breda, tokrat zelo zamujam z odgovori, včasih ima svet preveč rok, ki se stegujejo po delčkih našega časa

*

Vsem topel pozdrav in zahvala za branje ter komentarje

pi