Ledeni dež me obstreljuje.
Za las se umaknem v tvojo gaz.
Strašljivo me tvoj vonj presune,
Vrane barvajo moj mraz.

Ozrem se kvišku v rogovile -
brskajo po votlem nebu,
mesec s kavlja so staknile
obute v sneg v zasutem bregu.

Saturnova me jeza goni,
Žuga mi: poznam te že.
Nikdar ne utečeš prstanom,
Če vrane prej skljuvajo te.

V goreč poklon mehko pokleknem,
glavni vranji plemič kraka,
Luno grudi že božjast poraza,
kri kane mu na škrice fraka.

Ozrem se kvišku v rogovile -
brskajo po votlem nebu,
mesec s kavlja so staknile
obute v sneg v zasutem bregu.

Vranji poglavar se skloni.
V znak prhutne jati črni,
kljun zabode v daritev,
se posveti mrtvi srni.

Ker sva zdaj pobratena,
ker Saturnu res ni treba
zatirati te blede lune.
Ker oblast je včasih beda.

Ozrem se kvišku v rogovile -
brskajo po votlem nebu,
mesec s kavlja so staknile
obute v sneg v zasutem bregu

yoyoba