Ko umre smehljaj
bele stene bolniške sobe,
nemo in topo strmiš vanje
in razmišljaš o sočutju,
zares in kar tako,
medtem, ko se znoj prepotenih rjuh
vlači skozi sterilizirane hodnike,
takrat ko spomladi zadiše popki
in ko jeseni zašumi listje,
ko izstopiš skozi bolniška
vrata ven na plan
in med stavbami pod
podplati zaškriplje pesek,
sočutje izgine
*
* Še ena pozabljena pesem iz najstniških dni.
je že taka človeška narava, da včasih ko nekdo od bližnjih umre, (naš) smehljaj umre ,
spet drugič se smehljaj povrne, ko nekdo drug umre.
(odvisno koliko sivih las, nam posameznik (ne) naredi)
Ne veš, če ne doživiš ...
Lp, Stojan
Rajko in Stojan, hvala za komentar! Lep dan želim! Bojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bojan Foršček
- 07. 08. 2022 ob 20:09
- Prebrano 347 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 80.3
- Število ocen: 3