Ko umre smehljaj

 

 

 

bele stene bolniške sobe,

nemo in topo strmiš vanje

in razmišljaš o sočutju,

zares in kar tako,

medtem, ko se znoj prepotenih rjuh

vlači skozi sterilizirane hodnike,

takrat ko spomladi zadiše popki

in ko jeseni zašumi listje,

ko izstopiš skozi bolniška

vrata ven na plan

in med stavbami pod

podplati zaškriplje pesek,

sočutje izgine

 

*

Bojan Foršček

Bojan Foršček

Poslano:
07. 08. 2022 ob 20:09

* Še ena pozabljena pesem iz najstniških dni.

Zastavica

RAjko      Jerama

Poslano:
07. 08. 2022 ob 20:31

je že taka človeška narava, da včasih ko nekdo od bližnjih umre, (naš) smehljaj umre ,

spet drugič se smehljaj povrne, ko nekdo drug umre.

(odvisno koliko sivih las, nam posameznik (ne) naredi)

Zastavica

Stojan Knez

Poslano:
08. 08. 2022 ob 13:20

Ne veš, če ne doživiš ...

Lp, Stojan 

Zastavica

Bojan Foršček

Poslano:
08. 08. 2022 ob 13:33

Rajko in Stojan, hvala za komentar!                                           Lep dan želim!    Bojan                            

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Bojan Foršček
Napisal/a: Bojan Foršček

Pesmi

  • 07. 08. 2022 ob 20:09
  • Prebrano 369 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 80.3
  • Število ocen: 3

Zastavica