Potem, ko preberem izvrstne pesmi,
zgodbe
ali roman,
vtipkam avtorjevo ime v Wikipedio.
O bolj slavnih
so celi megabajti,
o manj slavnih
in o nekaterih starejših,
takih z manj dediščine in dedičev,
je lahko po manj kot ena stran.
Pregledam:
- v kakšne okoliščine so bili narojeni,
- koliko stari so umrli,
(Pri takih, ki so umrli “mladi”, izračunam število izdanih knjig na desetletje.)
(Pri starejših, ki so mi “vsebinsko blizu”,
vzporedim vrstnike, na primer iz generacije mojih tet ali pratet.)
- kje so prebivali,
- če so bili bolj stacionarni
ali pa so se bolj premikali in pregledovali svet,
- v kaj so se izučili
in
- kako so si služili t.i. “ljubi kruhek”.
(Do cca. 1920 so bili večinoma t.i. aristokratskega porekla,
to imejmo vedno v mislih!)
Take stvari.
Avtorske.
Zmeraj pogledam tudi morebitne podatke
o njihovih partnerjih,
ljubimcih
in potomcih.
(Včasih jih ni,
včasih samo manjkajo.)
Na koncu pomislim:
“Na, takole so skvačkali
svojo pletenino.(!)”
in obrnem
(mrežasto)
stran.
... domiselna avtorska pesem o avtorjih z zanimivo zaključno mislijo; všeč mi je tvoje ustvarjalno iskateljstvo, Mirjam; )))
LpB
Hvala, Breda, za tvoje vselej lepe, tople besede.
Mirjam
Odlično navodilo, kaj vse je dobro pogledati in si z oddaljenosti ustvariti mnenje.
Včasih pa je bolje, da vsega tega človek ne ve, ker lahko pade senca na umetniško delo.
Tudi preko lepega se širi zlo, če avtor pri svojem delu nekoga drugega izčrpava. (To je dejal Ouspenski).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!