Prvi dan mislim,

da je vse v redu.

Da si ti tisti,

pravi.

Dvignem te nad oblake,

kjer te držim cel dan

s svojimi šibkimi rokami.

Drugi dan

svojih rok ne čutim več.

Zaradi teže

laži.

Držim te zgoraj,

nad oblaki,

da lahko sebi lažem,

da je danes srečen dan.

Tretji dan,

četrti dan,

bogve, kateri dan je že,

utrujena sem,

sama, spodaj na zemlji.

Ti pa ostajaš tako daleč.

Ne vem več, kje si,

kam te naj dam,

da bi lahko sanjala naprej.

Rok ne čutim, že zdavnaj več.

Kar tako, iz obupa,

jih še vedno dvigam nad oblake.

Čeprav že dolgo vem,

da je daljava prevelika,

da je ne zmorem.

Sama.

Agata