Imam želje skrite med strahovi.
Gledam odprta vrata, slišim krike srca.
Zaprem, da ne slišim teh odmevov,
ki trkajo med lebdenjem mojih sanj.

Leteti, sanjati, imeti, ljubiti...
Obdarjeni s časom življenja
odvzemamo svoj let, 
ko nas grabi volk vseh vetrov,
groznih strahov.

Kliče me glas utrujenih glasilk,
med ljudi, v ljubezen, po dotike
ki poznajo le nežnost.
Kliče me glasno, že ostro.
Nič več prijazno, le še zgroženo
nad mojo trdo oporo tal.

Ne prenaknem se niti za trenutek,
le pogrezam se v svojo izgubljeno senco
prestrašenih oči.
Čeprav peče, boli,
držim svojo držo ranjene ptice,
ki čaka da odpihne jo veter na svoji samotni veji preluknjamih kril spet domov...

Barby