Trdne so skale na vrh gora, ki segajo v svet oblakov.
Trdne so s polno močjo, ko se skupaj držijo v nebo.
Ni plaza brez njih,
ko kraste svoje v dolino spustijo. Za svet voda ne živijo, samo v vetru brez milosti zdržijo.
Le kako se jim v višini ne zavrti,
kako pogled jih ne žalosti.
Vedno so visoko,
kjer prst bogata jih ne doseže.
Mlade rože v svojih ranah grejejo,
ko njihovi kamni stari odmrejo.
V joku se planike razžalostijo, le sladke njih solze čmrlje veselijo.
Ko zima k njim prihiti, z belo kapo jih razveseli.
Sneg dolgo pri njih pusti, sonce spomladi v vodo ga raztopi.
V dolino voda pridrvi in v hipu vse ozeleni.

faeq