Piše se leto tisoč devetsto devetdeset.

Do srčice bistva se počasi razgalja širina politične nesposobnosti, ki je znotraj lastnih vrst

gnila,

požrešna,

koristoljubna,

medsebojno razklana,

samouničevalska,

zavistna

ter

vsebinsko votla - in kot taka definitivno ni vredna svoje federativne enotnosti.

Vse te nečednosti, ki se brezsramno rojevajo ter zaraščajo na okopih strohnelega socializma so za lase privlečene demagogije, ki ne bodo obstale.

Gre za naše delo, naše sence, ki bi želele vedeti, kaj nas čaka jutri na mizi za

zajtrk,

kosilo

in

večerjo.

Stoletje se še deset let ne bo poslovilo, toda kljub burnemu družbenemu dogajanju tik pred razpadom Sovjetske zveze ljudje v okolici Rige živijo po utečenih tirnicah.

Devet letna Jekaterina poletje preživi pri sestričnah, saj želijo biti njen starši sami, zaradi česar se sprašuje, ali se bosta oče in mama ločila. Medtem ko se deklice zabavajo na svoj način in doživljajo mejnike v odraščanju, dolge in soparne popoldneve najraje preživijo v gozdu ob reki (slednja jih namreč navdaja z občutki brezskrbne sreče), se v državi dogajajo velike politične spremembe, ki že vplivajo, tudi na vsakdanje življenje.

Vse bo še dobro.

To je prvo sporočilo, ki nas vselej prijazno nagovori, ko zvečer prižgemo radijski sprejemnik.

Kavbojke so bile želja vsakega mladega Sovjeta. Skupnost republik je razpadla, na duri je potrkal zahodni kapitalizem in naša obljubljena

ekonomska,

gospodarska

in družbeno - politična neodvistnost

se je razbohotila do obisti.
V kratkem smo si vsi lahko kupili svoje. Ampak, ali mislite, da smo bili zaradi tega, kaj bolj srečni? Čez leta in čas, nas sprazni vse tisto, kar želimo imeti, ali pa že imamo. A kaj ko vsega podarjenega ne znamo ceniti?

Leta dva tisoč štiri smo postali polnopravna članica Evropske unije, pa tudi partner Severnoatlantske pogodbene organizacije.

Sedaj smo mi kot narod

nesposobni,

znotraj lastnih vrst gnili,

požrešni,

koristoljubni,

medsebojno razklani,

samouničevalski,

zavistni,

vsebinsko votli - in nevredni demokratične samostojnosti.

Vse bo še dobro.

To je prvo sporočilo, ki se mi zvečer prikaže na spletni strani medija, ki je v stoodstotni zasebni lasti.

Spominjam se, da sem to pred leti že nekje slišala, ko še nismo imeli svoje države. Sedaj jo imamo, in ta besedna zveza se še kar ponavlja, še vedno je tu. Moram priznati, da me pravzaprav nikoli ni navdala s pretiranim optimizmom.

Po pravici povedano, se jo kar malo bojim...

Jernej Jager