Pred okno je prišel zlati čas,

Tla so porumenela od jesenskega listja.

Okna v hiši sem tesno zaprlа s polkni,

Da jesen tja ne najde poti.

Izlila je svojo neznosno žalost,
Brez dovoljenja je vstopila skozi špranje v vratih.
Tiho vstopila v dušo gostiteljice zlonamernega,

Nežna čustva v srcu, ki posebej žalostijo.

In duša je jokala od tesnobe in žalosti,

V zmedi sem bila raztrgana na koščke.

Jesen je z žalostjo odhitela v daljave,

Kot bi si ptica poškodovala obe krili.

Dežne solze sva skupaj žalostno spustili,

Jokalo je nebo in z njim je jokala duša.

Z jesenjo sva se začasno spoprijateljili,

Počasi tlakujeva pot do zime.

Кристина Анастасия Верас Брзин