Tukaj so.
Ko zaprem oči in zadržim dih,
da me ovije tema.
Ko pogledam v nebo,
da bi se izgubil v njegovi modrini.

Tukaj so.
Polnijo mi pljuča, da mi zastaja dih,
da se dušim.
Zabadajo se mi v oči in duha,
da sem izgubljen v praznino.

Tukaj so.
Ko te pogledam, a te ne vidim,
ker so tu, ker jim ni konca.
Ko se te želim dotakniti, a nimaš kože,
ne, tu so ona, gosta in razcefrana.

Tukaj so.
Črna kot bes, ki lije iz mojih oči
in se razsipa v brezno med nama.
In brezno se polni s peresi,
ki naju zavijajo v pepelnati molk.

Tukaj so.
Stkana so v par obrabljenih kril,
ki jim ni dana svoboda vesolja.
In zemlja pod mojimi kremplji je mrtva
tako kot tvoje prestreljeno telo.

Tukaj so.
Oguljena in krvava.
Tako tvoja kot moja,
saj sem se stisnil pod tvojo perut.

TJ Kocmut