ONSTRAN  STVARSTVA

Onkraj kruha, polnega trebuha,

je tista fina drobtina.
Pojem jo, kako rad, seveda.
Mimogrede iz nje porodi se vrlina.

Onkraj vrline, v sosledju rutine,

sem človek, za hip, otresen strahu.
Zaklad je moj preobrat,
tako sestra veli: »Nehaj garat’!«

Veliko misli pleše po vesolju,
           vse neveste vihravega uma (brez vajeti).

Onkraj misli usmeri se, bitje. !
Saj veš, uvid je nujen, če hočeš, odkrit je.
Nocoj razstava zaprta je za javnost.
Redkim je znana, v grob odnesli bomo to skrivnost:

Onkraj besede ni madežev bede.
Kje sem, ko zavlada tišina?
Ljubim, kaj hočeš, to seme božje resnice.
Če tema ostane, polna lažnega blišča,
solza kane (mi) na lice.

Onkraj tišine ni večjega ničesar.
Ona je kraljica, edina Boginja troedina.
Skrivnost o njej zašepetaj nam, o mladina!
S tem dobo diha zaokrožiš,
potem odideš in nič ne izgubiš.

RAjko Jerama